Naši predniki niso poznali “miofascialnega sproščanja” na način, kot ga poznamo danes. So pa poznali nekaj še boljšega: ležanje na toplem kamnu (moja izpiljena verzija je celo na toplih kamnih, ampak za začetek ni najbolj udobna), nekje v naravi…brez cilja…brez ure… vsaj za nekaj trenutkov brez misli na “nujnosti, ki jih je še potrebno postoriti”.

No, vsaj tako si predstavljam, da je pri marsikomu najbrž bilo in tako sem slišala praviti ljudi, ki so me videli ležati na kamnih (namesto na debeli blazini) in so se spomnili svojih podobnih “praks”.

Fascija ni samo ovoj mišic, ampak je med drugim senzornični organ, prepleten z živčnim sistemom, ki se stalno odziva na stres, hitrost življenja, dihanje, misil,… Kadar smo ves čas “v pogonu”, fascija ne postane samo toga, ampak postane “zaščitniška”, preobčutljiva in napeta ves čas – brez posebnega razloga. In potem to stanje poskušamo popraviti z valjčkanjem, žogicami, raznimi terapijami in masažami… kar ima svoje mesto. In super je, da poznamo te tehnike in načine sprostitve. Ampak … še pred tem.. pogosto spregledamo osnovo.

Fascija se sprošča, ko se počuti varno. Topel kamen (wellness v naravi) naredi točno to: s toploto poveča prekrvavitev in posledično zmanjša tonus, trda in stabilna podlaga pa data telesu občutek opore. Naravno okolje z vsemi svojimi efekti znižuje stresno odzivnost in s tem sprošča telo.

Medtem ko samo ležimo, nič ne forsiramo (in če nam uspe “izkoopiti” misli)..telo začne delati to, kar samo super zna: začne se sproščati, zmanjšuje “zaščitne” vzorce, počasi reorganizira napetosti in začne globje dihati… Začne se dogajati najbolj osnovna oblika miofascialnega sproščanja.

Če imaš izbiro med še eno vajo ali pa 20 min ležanja na toplem kamnu – ni vedno napačno izbrati “banta” (kamna)

Ps. Kadar pa ni možnosti izbrati kamna, pride pa prav tudi znanje miofascialnega sproščanja. Kmalu bo na voljo delavnica miofascialnega sproščanja, ki je doživela že kar nekaj ponovitev.