Vsako leto ista pesem (sploh v kaki sezoni – ta sadež je pač rajski :)) Jaz s približno kilo sadja na obrok, poslušam: “A veš, da je toliko sadja naenkrat škodljivo?”; “Sadje ni dobro, sam cuker je.” “Sadje redi.” “Si brala o negativnih vplivih fruktoze na organizem?”

Hm; ja sem. In opazila podoben problem, kot se pojavlja pri npr. mlečnih izdelkih ter raziskavah o škodljivosti le teh. Na kakšni populaciji so opravljali raziskave? So bili to zdravi posamezniki? Kakšno mleko je to bilo? Je bilo homogenizirano? Pasterizirano? Kolikokrat predelano? Z dodatki rastnih hormonov in antibiotikov? Od krave, ki se je veselo pasla zunaj, se gibala, jedla “pravo” hrano? Če pokažem na dva ekstrema: verjetno bi se pokazali različni rezultati, če bi merili na eni strani zdravega človeka, ki pije nepredelano mleko krave, ki se pase na neoporečnem travniku; na drugi strani pa “povprečneža”, z visokimi vnetnimi faktorji v telesu (alergije, artritis, you name it,..), ki pije nekajkrat reciklirano mleko krave, z razbitimi maščobnimi molekulami, ki je celo življenje stala v hlevu, dobivala antibiotike proti mastitisu ipd, ter rastne hormone za še več “produkta”. Hm. In potem od nekje posplošena ugotovitev, ki postaja *resnica*: “Mleko je zdravju škodljivo.”

Kaj pa sadje? Ta hudo redljiva  hrana, ki v telesu povzroča celo zmedo in zaradi katere krvni sladkor zaniha najmanj čez Triglav in pade pod depresijo na Nizozemskem? Preprosta oportunistična (žal) logika mi pravi, da je sadje na naši ljubi Zemljici zato, da se poje. Da se semena preko kakca prenese naokoli (ok, malo smo ga “zasrali”, ker kakamo v školjke) in se s tem razširi tistega, ki se je podaril (recimo kaki) :). Ob upanju na Win Win logiko preživetja (jaz tebi nekaj hranljivega, dobrega za tebe, ti meni transport in gnojilo), si upam trditi, da izolat fruktoze (s katerim so bile opravljene raziskave, ki sem jih prebrala; če obstajajo druge – prosim, bi rada videla) na telo ne učinkuje enako kot pa fruktoza vezana na vlaknine, mikro in makro elemente. Zapakirana tako, kot je bila podarjena. Vlaknine so tiste, ki “znižujejo glikemični indeks*” (pri zaužitem kakiju sladkor v krvi ne poskoči tako, kot če bi zaužili izolirano glukozo ali pa fruktozo oz sadni sladkor; trebušna slinavka ne rabi izločiti toliko inzulina in tudi hormonsko ravnovesje živi dalje v manjših amplitudah), mikroelementi, ki jih sadje prinese s seboj, pa se delno porabijo za presnovo sladkorjev in ne črpajo zalog iz telesa. Kaj se dogaja v primeru čiste fruktoze v povezavi z zalogami, ne vem.

Ali sadje redi? Seveda “redi”, hvalabogu! Kako bi sploh preživeli in prišli do “malce” razvajene oblike Homo Computerusa, če bi osnovna živila imela negativne kalorije? Sadje je v splošnem energijsko bogatejše od zelenjave, vsebuje več sladkorja in večkrat tudi več maščob, kar skupaj pomeni več kalorij. Vendar pa je v primerjavi z večino predelanih živil (ok, pustimo sedaj popularne makarone in riž brez kalorij, to je povsem druga zgodba :)), energijsko redkejše in hkrati hranilno bogatejše. S tem, ko organizmu dovedemo več hranil, se lažje sprosti (ah, kakšna strokovna obrazlaga! :)) in ne rabi biti ves čas na preži za tistim B6, ki mu ga malce primanjkuje,.. In ne kopiči toliko rezerv, kot naj bi jih sicer.

Samo, hej!, bi znal kdo reči. Če mi pa telo pravi, da sadje ni fajn živilo zame. Tako me napenja, pa drisko dobim potem, da o glasnih plinskih bombicah ne govorim (pa tud jajc nisem jedel in ne fižola!)  .. Vsekakor hodimo naokoli v različnih telesih, ki jim odgovarjajo različna živila, v različnih razmerjih, zaradi različnih vzrokov. V povprečju (o, kako neprimeren mi je ta izraz!) pa nam je skupen podoben način prebave in presnove. Sadje je živilo, ki naj bi se v prebavnem traktu hitro predelalo – zato naj bi ga (sploh v večjih količinah – z določenimi izjemami, kot so kuhano sadje ali pa s specifičnimi encimi bogato sadje) uživali na tešče, ali pa vsaj ne skupaj s “težko” hrano. V tem primeru naj bi v prebavilih zavrelo (ja, o alkoholnem vrenju je govora – kot tisto, ko se šnopc dela  hk hk  ), zagnilo,.. stranski produkt pa naj bi bili vetrovi, napenjanje, driska. Baje na dolgi rok tudi poškodovana jetra, ob rednem pretiravanju. Kako točno to izgleda, sama nisem videla; empirija pa potrjuje, da se nekaj dogaja v tej smeri. Če ne pali en kaki (npr.), poskusi s tremi; če ti prebava dobro dela, ne bi smelo biti težav v primeru, da je pravi redosled hrane; v nasprotnem primeru si zagotovi bližino WCja, dobro zračenje in poze, ki dovolijo plinom čimprej na plano  (odsvetujem, tu je morda bolje biti vernik kot skeptik, ali pa “jebiveter”, ali pa.. :)) Torej, če sadje povzroča težave – je slednje nujno krivec?